SANJE O SIVKI

Zgodovina sivke

Uporaba sivke je dokumentirana v zgodovinskih zapisih že več kot 2.500 let. V starodavnih časih so jo Egipčani, Feničani in arabska ljudstva uporabljali pri mumificiranju in kot parfum.
Rimljani, ki so sivki najverjetneje dali tudi njeno sodobno ime (izhajajoč iz lavare – prati ali livendula – modrikast), so uporabljali sivkina eterična olja za kopanje, kuhanje ter odišavljenje prostorov. Pomirjajoče lastnosti cvetkov, odganjanje mrčesa z močnim a prijetnim vonjem in z uporabo posušene sivke v kadilih so dajali vrednost tej dišavnici v starodavnih časih.


Biblična sivka
Sivka je pogosto omenjena tudi v svetem pismu. Med drugim tudi legenda o tem, kako naj bi sivka dobila svoj vonj. Sivko naj bi že ob izgonu iz raja vzela Adam in Eva, vendar pa je dišava prišla kasneje. Legenda pravi, da so oblačila dojenčka Jezusa prenesla vonj na grmič, ko jih je devica Marija razprostrla čezenj, da se posušijo. To bi pojasnilo tudi, zakaj naj bi sivka varovala pred zlim. V številnih krščanskih domovih je za zaščito nad vrati visel križ iz sivke.


Sivka za odišavljen dom
Sivko so verjetno prva »udomačila« arabska ljudstva, v Evropo pa se je razširila iz Grčije okoli 600 pr.n.š. V srednjeveški in renesančni Evropi so perice uporabljale sivko, da so z njo odišavile perilo, pa tudi sušile so perilo na grmičkih sivke.
Sivka za dezinfekcijo
V tem času je sivka rasla tudi na tako imenovanih bolnišničnih vrtovih v samostanih skupaj s številnimi drugimi zelišči, namenjenimi zdravljenju. Po zapisih nemške nune Hildegard of Bingen (1098 – 1179) naj bi bila sivkina voda (prevretek vodke, gina ali vinjaka s sivko) odlična za lajšanje in odpravljanje migrene.
Ugled sivke je verjetno precej zrasel tudi v času velike kuge v Londonu v 17. stoletju, ko so ljudem predlagali, da si privežejo šopek sivke na vsako zapestje za zaščito pred smrtonosno boleznijo. Tudi plenilci grobov, ki so se po plenjenju umili s »kisom štirih tatov«, ki je vseboval tudi sivko, so le redko zboleli za kugo. V 16. stoletju so sivko uporabljali kot zaščito pred okužbo tudi v Franciji. Njihovi izdelovalci rokavic, ki so smeli odišavljati svoje izdelke s sivko, so se takrat izognili koleri.


Modrokrvna sivka
Tudi evropska aristokracija je polna zgodb o uporabi sivke. Francoski kralj Karel VI. je zahteval blazine, polnjene s sivko, kamorkoli je šel. Tudi kralj Ludvik XIV. je imel rad sivko, njegove kopeli so bile vedno odišavljene s to dišavnico. Angleška kraljica Elizabeta I., ključna trendseterka viktorijanskih časov, je oboževala sivko, še posebej sivkin slad, ki ga je zahtevala na mizi pri vsakem obroku. Za lajšanje migren je pila sivkin čaj.